Južni trikotnik (ozvezdje)
Ozvezdje | |
Kratica | TrA |
---|---|
Rodilnik latinskega imena | Trianguli Australis |
Simbolika | južni trikotnik |
Rektascenzija | 14h 56.4m to 17h 13.5m[1] |
Deklinacija | −60.26° to −70.51°[1] |
Družina | Herkul |
Kvadrant | SQ3 |
Površina | 110 (°)² (83. po velikosti) |
Glavne zvezde | 3 |
Bayer/Flamsteed zvezde | 10 |
Zvezde s planeti | 1 |
Zvezde svetlejše kot 3,00m | 3 |
Zvezde znotraj 10,00 pc (32,62 ly) | 0 |
Najsvetlejša zvezda | α TrA (tudi Atria) (1,91m) |
Najbližja zvezda | ζ TrA (39,48 sv.l., 12,11 pc) |
Messierova telesa | brez |
Meteorski roji | brez |
Sosednja ozvezdja | Kotomer Oltar Šestilo Rajska ptica< |
Vidno na širinah med +25° in −90°. Najprimernejše opazovanje ob 21:00 - julij. |
Južni trikotnik je manjše ozvezdje na južni nebesni polobli. Ločimo ga od Trikotnika na severnem nebu, imenuje pa se po skoraj enakostraničnem trikotniku, ki ga tvorijo tri najsvetlejše zvezde. Prvič se je pojavil na nebesnem globusu Petrusa Planciusa iz leta 1589 kot Triangulus Antarcticus, kasneje pa še z večjo natančnostjo in sedanjim imenom v Bayerjevi Uranometrii iz leta 1603. Francoski raziskovalec in astronom Nicolas-Louis de Lacaille je leta 1756 začrtal in poimenoval najsvetlejše zvezde.
Alfa Južnega trikotnika (tudi Atria) je oranžna orjakinja z navideznim sijem 2, s čimer je najsvetlejša zvezda v ozvezdju in 42. najsvetlejša zvezda na nebu. Ozvezdje dopolnjujeta dve beli zvezdi glavnega niza, Beta in Gama Južnega trikotnika. Čeprav leži v Rimski cesti in vsebuje mnogo zvezd, ozvezdje ne vsebuje vidnejših objektov globokega neba. Pomembnejša sta odprta zvezdna kopica NGC 6025 in planetarna meglica NGC 5979.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Italijanski pomorščak Amerigo Vespucci je v 16. stoletju raziskoval svet. Naučil se je prepoznavati zvezde in napisal priročnik za svojega pokrovitelja, portugalskega kralja Manuela I., ki je danes izgubljen. Poleg kataloga je popisal tudi južne zvezde, med katerimi je trikotnik, ki bi bil lahko Južni trikotnik ali Rajska ptica. Ta popis je poslal drugem pokrovitelju, Medičejcu Lorenzu il Popolanu in ga objavil v delu Mundus Novus iz leta 1504.[2] Prva upodobitev ozvezdja je iz 32,5-centimetrskega nebesnega globusa Petrusa Plancusa, ki ga je leta 1589 izdal nizozemski kartograf Jacob Floris van Langren[3], kjer je poimenovano Triangulus Antarcticus in napačno predstavljeno južno od asterizma Argo Navis. Njegov učenec Petrus Keyzer in raziskovalec Frederick de Houtman sta ga v nizozemščini poimenovala Den Zuyden Trianghel ("južni trikotnik").[4] Bolj natančno je upodobljen v Bayerjevem atlasu Uranometria iz leta 1603, kjer dobi sedanje ime.[5]
Nicolas-Louis de Lacaille je upodobil ozvezdja Kotomera, Šestila in Južnega trikotnika kot komplet orodij za tehničnega risarja.[6] Prav tako je razmišljal tudi Johann Bode, ki jih je v svoji Uranographii imenoval Libella.[3]
Nemški pesnik in avtor Phillippus Caesius jih je videl kot tri očake Abrahama, Izaka in Jakoba (zvezda Atria je bila Abraham).[7] Ljudstvo Wardaman iz avstralskega Severnega teritorija so jih dojemali kot rep Mavrične kače, ki se izteguje iz bližnjega Križa do Škorpijona. V nadglavišču je oktobra, ko napoveduje mokro sezono v novembru.[8]
Značilnosti
[uredi | uredi kodo]Južni trikotnik je je majhno ozvezdje, ki meji na severu s Kotomerom, na zahodu s Šestilom, na jugu z Rajsko ptico in na vzhodu z Oltarjem. Leži blizu Alfa in Bete Kentavra (med njimi je samo Šestilo).[9] Ker leži blizu Rimske ceste, ima veliko zvezd.[10] Ker je skoraj enakostranični trikotnik, ga zlahka prepoznamo na nebu, a leži preveč južno na nebu, da bi ga lahko videli iz Evrope.[9] Opazovalcem na južni polobli je vedno viden.[10] Tričrkovna oznaka Mednarodne astronomske zveze iz leta 1922 je "TrA".[11] Uradne meje ozvezdje je leta 1930 začrtal Eugène Delporte; oriše ga 18-kotnik. V ekvatorskem koordinatnem sistemu se koordinate rektascenzije teh meja gibljejo med 14h 56.4m in 17h 13.5m, koordinate deklinacije pa med -60.26° in -70.51°.[1] Južni trikotnik kulminira 23. avgusta ob 21. uri.[12]
Pomembne značilnosti
[uredi | uredi kodo]Svetle zvezde
[uredi | uredi kodo]Lacaille je poimenoval 12 zvezd od alfe do lambde (sve je označil z eto, lambdo pa je odpustil[4]). Tri glavne zvezde v Južnem trikotiku so[9]:
- α Južnega trikotnika (navidezni sij 1,91, 424 svetlobnih let od Zemlje, svetla orjakinja razreda K2 IIIb-IIIa)[13][14][15]
- β Južnega trikotnika (dvojna zvezda z navideznim sijem 2,85, 40 svetlobnih let; A: zvezda glavnega niza razreda F1 V)[16][13][17]
- γ Južnega trikotnika (navidezni sij 2,87, 180 svetlobnih let, zvezda glavnega niza razreda A1 V)[18][13]
Južni trikotnik vsebuje več kefeidnih spremenljivk.[19]
EK Južnega trikotnika je pritlikava nova tipa SU Velikega medveda.[20] Sestavljena je iz bele pritlikavke, ki odžira material donorski zvezdi, pri čemer se tvori akrecijski disk.[21][22]
Objekti globokega neba
[uredi | uredi kodo]Južni trikotnik ima malo objektov gobokega neba[10]:
- NGC 6025 je odprta zvezdna kopica z okoli 30 zvezdami.[10] Nahaja se 3 stopinje severno in 1 stopinjo vzhodno od Bete TrA, oddaljena je 2.500 svetlobnih let, široka pa je 11 svetlobnih let.[23]
- NGC 5979 je planetarna meglica z modro-zelenim odtenkom, navidezni sij 12,3. Henize 2-138 je manjša planetarna meglica s sijem 11,0.[24]
- NGC 5938 je oddaljena spiralna galaksija, oddaljena 300 milijonov let.[25]
- EOS 69-6 je par spajajočih se galaksij, katerih vsebina se je razvlekla v dva dolga repa.[26]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 1,2 IAU Constellation Boundary.
- ↑ Kanas 2007, str. ;118–19.
- ↑ 3,0 3,1 Ridpath Star Tales – Triangulum Australe.
- ↑ 4,0 4,1 Wagman 2003, str. ;303–04.
- ↑ Moore & Tirion 1997, str. 120.
- ↑ Ridpath Star Tales – Lacaille.
- ↑ Motz & Nathanson 1991, str. 387.
- ↑ Harney & Cairns 2004, str. ;156–57.
- ↑ 9,0 9,1 9,2 Moore 2005, str. 116.
- ↑ 10,0 10,1 10,2 10,3 Inglis 2004, str. 119.
- ↑ Russell 1922, str. 469.
- ↑ James 2011.
- ↑ 13,0 13,1 13,2 Schaaf 2008, str. ;263–65.
- ↑ Ayres, Brown & Harper 2007.
- ↑ Kaler, Atria.
- ↑ Nicolet 1978.
- ↑ Kaler, Beta TrA.
- ↑ Wielen et al. 1999.
- ↑ Klepešta & Rükl 1974, str. ;248–49.
- ↑ Hassall 1985.
- ↑ Mennickent & Arenas 1998.
- ↑ Gänsicke et al. 1997.
- ↑ Mobberley 2009, str. 198.
- ↑ Griffiths 2012, str. 262.
- ↑ Polakis 2001.
- ↑ Cosmic Collisions Galore!.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Ayres, Thomas R.; Brown, Alexander; Harper, Graham M. (april 2007), »α TrA Junior«, The Astrophysical Journal, 658 (2): L107–L110, Bibcode:2007ApJ...658L.107A, doi:10.1086/514818
{{citation}}
: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - Bianciardi, G. (2009), »Nova Trianguli Australis 2008«, Astronomia, La rivista dell' Unione Astrofili Italiani (v italijanščini) (2): 11–12, Bibcode:2009AsUAI...2...11B, ISSN 0392-2308
- Croswell, Ken (2005), »Descendants of the Dipper«, Astronomy, 33 (3): 40–45, ISSN 0091-6358
- De Cat, P.; Wright, D. J.; Pollard, K. R.; Maisonneuve, F.; Kilmartin, P. M. (2009), »Is HD147787 a double-lined binary with two pulsating components? Preliminary results from a spectroscopic multi-site campaign«, AIP Conference Proceedings, 1170: 483–85, doi:10.1063/1.3246549
- Gänsicke, B. T.; Beuermann, K.; Thomas, H.-C. (1997), »EK TrA, a close relative of VW HYI« (PDF), Monthly Notices of the Royal Astronomical Society, 289 (2): 388–92, Bibcode:1997MNRAS.289..388G, doi:10.1093/mnras/289.2.388
- Gray, R. O.; Corbally, C. J.; Garrison, R. F.; McFadden, M. T.; Bubar, E. J.; McGahee, C. E.; O'Donoghue, A. A.; Knox, E. R. (2006), »Contributions to the Nearby Stars (NStars) Project: spectroscopy of stars earlier than M0 within 40 pc-The Southern Sample«, The Astronomical Journal, 132 (1): 161–70, arXiv:astro-ph/0603770, Bibcode:2006AJ....132..161G, doi:10.1086/504637
- Griffiths, Martin (2012), Planetary Nebulae and How to Observe Them, New York, New York: Springer, ISBN 1-4614-1781-3
- Harney, Bill Yidumduma; Cairns, Hugh C. (2004) [2003], Dark Sparklers (Revised izd.), Merimbula, New South Wales: Hugh C. Cairns, ISBN 0-9750908-0-1
- Hartung, Ernst Johannes (1984), Astronomical Objects for Southern Telescopes, with an Addendum for Northern Observatories: A Handbook for Amateur Observers, Cambridge, United Kingdom: CUP Archive, ISBN 0-521-31887-4
- Hassall, B.J.M. (1985), »A superoutburst of the dwarf nova EK Trianguli Australis«, Monthly Notices of the Royal Astronomical Society, 216: 335–52, Bibcode:1985MNRAS.216..335H, doi:10.1093/mnras/216.2.335, ISSN 0035-8711
- Inglis, Mike (2004), Astronomy of the Milky Way: Observer's Guide to the Southern Sky, New York, New York: Springer, ISBN 1-85233-742-7
- Kanas, Nick (2007), Star Maps: History, Artistry, and Cartography, Chichester, United Kingdom: Praxis Publishing, ISBN 0-387-71668-8
- Klepešta, Josef; Rükl, Antonín (1974) [1969], Constellations, Feltham, United Kingdom: Hamlyn, ISBN 0-600-00893-2
- Mennickent, Ronald E.; Arenas, Jose (1998), »The Orbital Period of the SU Ursae Majoris Star EK Trianguli Australis and Evidence for Ring-Like Accretion Disks in Long-Supercycle Length SU Ursae Majoris Stars«, Publications of the Astronomical Society of Japan, 50: 333–42, Bibcode:1998PASJ...50..333M, doi:10.1093/pasj/50.3.333
- Mobberley, Martin (2009), The Caldwell Objects and How to Observe Them, New York, New York: Springer, ISBN 1-4419-0325-9
- Moore, Patrick (2005), The Observer's Year: 366 Nights of the Universe, New York, New York: Springer, ISBN 1-85233-884-9
- Moore, Patrick; Tirion, Wil (1997), Cambridge Guide to Stars and Planets, Cambridge, United Kingdom: Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-58582-8
- Motz, Lloyd; Nathanson, Carol (1991), The Constellations: An Enthusiast's Guide to the Night Sky, London, United Kingdom: Aurum Press, ISBN 1-85410-088-2
- Nicolet, B. (1978), »Photoelectric Photometric Catalogue of Homogeneous Measurements in the UBV System«, Astronomy and Astrophysics Supplement Series, 34: 1–49, Bibcode:1978A&AS...34....1N
- Russell, Henry Norris (1922), »The New International Symbols for the Constellations«, Popular Astronomy, 30: 469–71, Bibcode:1922PA.....30..469R
- Schaaf, Fred (2008), The Brightest Stars: Discovering the Universe Through the Sky's Most Brilliant Stars, Hoboken, New Jersey: John Wiley and Sons, ISBN 0-471-70410-5
- Ségransan, D.; Udry, S.; Mayor, M.; Naef, D.; Pepe, F.; Queloz, D.; Santos, N.C.; Demory, B.-O.; Figueira, P. (Februar 2010), »The CORALIE Survey for Southern Extrasolar Planets: XVI. Discovery of a Planetary System around HD 147018 and of Two Long Period and Massive Planets Orbiting HD 171238 and HD 204313«, Astronomy and Astrophysics, 511: A45, arXiv:0908.1479, Bibcode:2010A&A...511A..45S, doi:10.1051/0004-6361/200912136
- Skuljan, Jovan (2004), »Accurate Orbital Parameters for the Bright Southern Spectroscopic Binary ζ Trianguli Australis – an Interesting Case of a Near-circular Orbit«, Monthly Notices of the Royal Astronomical Society, 352: 975, Bibcode:2004MNRAS.352..975S, doi:10.1111/j.1365-2966.2004.07988.x
- Tabur, V.; Bedding, T. R. (2009), »Long-term Photometry and Periods for 261 Nearby Pulsating M Giants«, Monthly Notices of the Royal Astronomical Society, 400 (4): 1945–61, arXiv:0908.3228, Bibcode:2009MNRAS.400.1945T, doi:10.1111/j.1365-2966.2009.15588.x
- Wagman, Morton (2003), Lost Stars: Lost, Missing and Troublesome Stars from the Catalogues of Johannes Bayer, Nicholas Louis de Lacaille, John Flamsteed, and Sundry Others, Blacksburg, Virginia: The McDonald & Woodward Publishing Company, ISBN 978-0-939923-78-6
- Wallerstein, George; Matt, Sean; Gonzalez, Guillermo (2000), »The Carbon Cepheid RT Trianguli Australis: Additional Evidence of Triple-α and CNO Cycling«, Monthly Notices of the Royal Astronomical Society, 311 (2): 414–22, Bibcode:2000MNRAS.311..414W, doi:10.1046/j.1365-8711.2000.03064.x
- Wielen, R.; Schwan, H.; Dettbarn, C.; Lenhardt, H.; Jahreiß, H.; Jährling, R. (1999), Sixth Catalogue of Fundamental Stars (FK6). Part I. Basic Fundamental Stars with Direct Solutions, Astronomisches Rechen-Institut Heidelberg, Bibcode:1999VeARI..35....1W
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- The Deep Photographic Guide to the Constellations: Triangulum Australe
- Starry Night Photography: Triangulum Australe