Pojdi na vsebino

Vladimir Putin

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Vladimir Putin
Владимир Путин
Portret
Predsednik Ruske federacije
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
7. maja 2012
PredhodnikDimitrij Medvedjev
Na položaju
7. maj 2000 – 7. maj 2008
PredhodnikBoris Jelcin
NaslednikDimitrij Medvedjev
Predsednik vlade Rusije
Na položaju
8. maj 2008 – 7. maj 2012
PredsednikDimitrij Medvedjev
PredhodnikDimitrij Medvedjev
NaslednikIgor Šuvalov
Na položaju
9. avgust 1999 – 7. maj 2000
PredsednikBoris Jelcin
PredhodnikSergej Stepašin
NaslednikMihail Kasjanov
Osebni podatki
RojstvoVladimir Vladimirovič Putin
(1952-10-07) 7. oktober 1952 (72  let)
Sankt Peterburg, Sovjetska zveza[1][2][3]
NarodnostRusija Rus
Politična strankaZdružena Rusija
ZakonciLjudmila Putina
1983 - 2014
OtrociMarija
Jekaterina
Poklicpolitik
Verska opredelitev
pravoslavna
Podpis

Vladimir Vladimirovič Putin [vladímir vladímirovič pútin] (rusko Влади́мир Влади́мирович Пу́тин) izgovorjavaⓘ, ruski politik in državnik, * 7. oktober 1952, Leningrad, Sovjetska zveza.

Putin je diplomiral na leningrajski pravni fakulteti leta 1975, istega leta je bil rekrutiran v KGB. Do leta 1990 je služboval v Vzhodni Nemčiji. Tajno službo je zapustil leta 1991. Od leta 1991 do leta 1996 je v mestni hiši mesta Leningrad vodil komite za zunanje zveze. V letih od 1994 do 1996 je bil tudi prvi namestnik leningrajskega župana. V tem času se ga je prijel vzdevek »siva eminenca«. Kasneje se je leta 1996 preselil v Moskvo, da bi se pridružil administraciji predsednika Borisa Jelcina. Od julija 1998 do avgusta 1999 je bil vodja FSB (agencije, ki je nasledila KGB) in sekretar Varnostnega sveta, preden je bil avgusta 1999 imenovan za predsednika vlade. Po odstopu Jelcina je Putin postal vršilec dolžnosti, manj kot štiri mesece kasneje pa je bil dokončno izvoljen na svoj prvi predsedniški mandat in je bil ponovno izvoljen leta 2004. Ker je bil takrat ustavno omejen na dva zaporedna mandata kot predsednik, se je Putin odločil, da bo med letoma 2008 in 2012 ponovno postal premier, leta 2012 pa je bil ponovno izvoljen za predsednika in spet leta 2018 in 2024. Aprila 2021 je po referendumu podpisal zakonodajno spremembo, ki bi mu omogočila, da se še dvakrat poteguje za ponovne volitve, s čimer bi lahko podaljšala predsedovanje na leto 2036.[4][5]

V njegovem prvem predsedniškem mandatu je rusko gospodarstvo zaznamovala 7 % povprečna letna rast BDP in druge izboljšave ekonomske situacije. Rast je bila posledica petkratnega zvišanja cen nafte in plina, ki predstavlja večino ruskega izvoza, okrevanja po postkomunistični depresiji in finančnih krizah, povečanja tujih naložb ter preudarne gospodarske in fiskalne politike.[6][7][8] Hkrati je v začetku mandata sprožil ponovno vojno proti Čečeniji, ki se je končala s ponovnim prevzemom ruskega nadzora nad deželo.[9] Od leta 2008 do 2012 je bil predsednik vlade pod vodstvom Dmitrija Medvedeva in je nadzoroval obsežno vojaško reformo, reformo policije in vojno proti Gruziji, ki se je končala z okupacijo dela države. Leta 2012 se je Putin potegoval za tretji mandat predsednika in zmagal s skoraj 64 % glasov, domnevno s pomočjo volilne goljufije.[10][11][12] V tretjem mandatu je leta 2014 vodil okupacijo Krima in vojno v Donbasu, zaradi katerih je bila Rusija deležna mednarodnih sankcij, ki so skupaj z znižanjem cen nafte povzročile še vedno trajajočo finančno krizo.[13] Putinov razvoj je vključeval gradnjo cevovodov, obnovo satelitskega navigacijskega sistema GLONASS in izgradnjo infrastrukture za mednarodne dogodke, kot so Zimske olimpijske igre 2014 v Sočiju. Leta 2015 je pomagal svojemu zavezniku Bašarju al Asadu in ukazal vojaško posredovanje v sirski državljanski vojni. Putin je s 76 % glasov bil na volitvah leta 2018, ki so bile zopet označene za prirejene, ponovno izvoljen.

Leta 2022 je Putin sprožil rusko invazijo na Ukrajino (še traja), zaradi katere sta Rusija in tudi Putin sam bila močno sankcionirana. Razglasil je delno mobilizacijo in okupiral več ukrajinskih oblasti. Zaradi domnevnega vojnega zločina deportacij ukrajinskih otrok je Mednarodno kazensko sodišče razpisalo tiralico za aretacijo Putina. Junija 2023 je preživel poskus državnega udara najemniške skupine Wagner. Na predsedniških volitvah leta 2024, ki so jih zaznamovale obtožbe o poneverbi in zatiranju opozicije, je bil z 87,97 odstotki izvoljen še za en mandat.[14]

Čeprav je Rusija uradno demokratična država, kritiki Putinovega vodstva menijo, da se je državna ureditev de facto preobrazila v avtoritarno diktaturo,[a] njegov sistem pa je bil poimenovan putinizem. Putinovo vladavino so zaznamovali endemična korupcija, zapiranje in zatiranje političnih nasprotnikov, ustrahovanje in zatiranje svobode medijev v Rusiji ter vprašljivost svobodnih in poštenih volitev.[27][28][29] Putinova Rusija je dosegla slabe rezultate na indeksu zaznave korupcije Transparency International, Indeksu demokracije Economist Intelligence Unit in indeksu svoboda v svetu Freedom House. Putinova zunanja politika je Rusijo vse bolj vračala v antagonistično držo do Evrope in Zahoda.

Putin je ločen in ima hčerki Marijo (rojena leta 1985) in Katarino (rojena leta 1986).[30] Tekoče govori nemški jezik in po lastnih navedbah »tudi malo angleškega«, je mojster v borilnih veščinah sambo in judo.

Mladost

[uredi | uredi kodo]
Putinova starša

Vladimir Vladimirovič Putin se je rodil 7. oktobra 1952 v Leningradu (danes Sankt Peterburg, Rusija).[31][32] Bil je najmlajši od treh otrok Vladimirja Spiridonoviča Putina (1911–1999) in Marije Ivanovne Putine (rojena Šelomova; 1911–1998). Spiridon Putin, dedek Vladimirja Putina, je bil Leninov in Stalinov kuhar.[33][34] Pred Putinovim rojstvom sta umrla dva brata, Viktor in Albert, rojena sredi tridesetih let. Albert je umrl v otroštvu, Viktor pa zaradi davice med obleganjem Leningrada s strani sil nacistične Nemčije v drugi svetovni vojni.[35] Putinova mama je bila tovarniška delavka, njegov oče pa je bil nabornik v Sovjetski vojni mornarici in služil v podmorniških enotah Baltske flote v tridesetih letih.[36] Na začetku druge svetovne vojne je njegov oče služil v uničevalnem bataljonu NKVD.[37][38][39] Kasneje je bil premeščen v redno vojsko in bil leta 1942 hudo ranjen.[40] Putinovo babico po materini strani so leta 1941 ubili nemški okupatorji v regiji Tver, njegovi strici po materini strani pa so med drugo svetovno vojno izginili na vzhodni fronti.[41]

Petletni Vladimir s svojo mamo (1958)

1. septembra 1960 je Putin začel obiskovati šolo št. 193 na Baskovem pasu, blizu svojega doma. Bil je eden redkih v razredu (približno 45 učencev), ki še niso bili člani organizacije Mladi pionir. Pri 12 letih je začel vaditi sambo in judo.[42] Putin je študiral nemščino na srednji šoli 281 v Sankt Peterburgu in jo danes tudi tekoče govori.[43]

Putin je leta 1970 študiral pravo na Leningradski državni univerzi po imenu Andreja Ždanova (danes Državna univerza Sankt Peterburg) in diplomiral leta 1975.[44] Pridružiti se je moral Komunistični partiji Sovjetske zveze in ostati njen član, dokler ni prenehala obstajati (avgusta 1991 je bila prepovedana).[45] Putin je spoznal Anatolija Sobčaka, docenta, ki je poučeval poslovno pravo in kasneje postal soavtor ruske ustave in korupcijskih shem, preganjanih v Franciji.[46]

Kariera v KGB

[uredi | uredi kodo]

Leta 1975 se je Putin pridružil KGB in se usposabljal v 401. šoli KGB v Ohti v Leningradu (danes Sankt Peterburg).[47][48] Po usposabljanju je delal v Drugem glavnem direktoratu (protiobveščevalna služba), nato pa je bil premeščen v I. glavni direktorat, kjer je spremljal tujce in konzularne uradnike v Leningradu.[21][38][39] Septembra 1984 je bil poslan v Moskvo na nadaljnje usposabljanje na Inštitutu Rdečega transparenta Jurija Andropova. Od leta 1985 do 1990 je služboval v Dresdnu v Vzhodni Nemčiji, pri čemer je kot prevajalec uporabljal spremenjeno identiteto. To obdobje v njegovi karieri je nejasno in kontroverzno.

Putin v uniformi KGB

Masha Gessen, ruska-američanka in avtorica biografije o Putinu, trdi, da so "Putin in njegovi kolegi bili omejeni predvsem na zbiranje izrezkov iz medijev, s čimer so prispevali h goram neuporabnih informacij, ki jih proizvaja KGB". Putinovo delo sta omalovaževala tudi nekdanji vodja Stasija Markus Wolf in Putinov nekdanji kolega iz KGB-ja Vladimir Usolcev. Po mnenju novinarke Catherine Belton je bilo to omalovaževanje pravzaprav krinka za Putinovo vpletenost v koordinacijo KGB in podporo teroristični frakciji Rdeče armade, katere člani so se ob podpori Stasija pogosto skrivali v Vzhodni Nemčiji, Dresden pa je imel prednost kot »obrobno« mesto z nizko prisotnostjo zahodnih obveščevalnih služb. Po navedbah anonimnega vira, nekdanjega pripadnika RAF, so skrajneži na enem od teh srečanj v Dresdnu Putinu predstavili seznam orožja, ki je bilo kasneje dostavljeno RAF v Zahodni Nemčiji. Klaus Zuchold, ki je trdil, da ga je rekrutiral Putin, je dejal, da je slednji obdeloval tudi neonacista Rainerja Sonntaga in poskušal zaposliti avtorja študije o strupih.[49]

Po Putinovi uradni biografiji je med padcem Berlinskega zidu shranil dokumente Sovjetskega kulturnega centra (Hiša prijateljstva) in vile KGB v Dresdnu, da bi preprečil demonstrantom, vključno z agenti KGB in Stasi, da bi jih pridobili in uničili. Nato je menda v nekaj urah zažgal le kartoteke KGB, vendar je za nemške oblasti rešil arhiv Sovjetskega kulturnega centra. Številni dokumenti vile KGB so bili poslani v Moskvo.[50]

Po razpadu komunistične vlade v Vzhodni Nemčiji naj bi Putin odstopil iz aktivne službe KGB zaradi sumov, ki so se pojavili glede njegove zvestobe med demonstracijami v Dresdnu in prej, čeprav sta KGB in sovjetska vojska še vedno delovala v Nemčiji, in se v začetku leta 1990 vrnil v Leningrad, kjer je približno tri mesece delal na oddelku za mednarodne zadeve Leningrajske državne univerze, poročal je prorektorju Juriju Molčanovu. Tam je iskal nove rekrute KGB, opazoval študentsko skupino in obnovil prijateljstvo s svojim nekdanjim profesorjem Anatolijem Sobčakom, ki je kmalu postal župan Leningrada.[47] Putin trdi, da je odstopil v činu podpolkovnika 20. avgusta 1991, na drugi dan poskusa sovjetskega državnega udara leta 1991 proti sovjetskemu predsedniku Mihailu Gorbačovu. Putin je dejal: "Takoj, ko se je državni udar začel, sem se odločil, na kateri strani sem", čeprav je tudi opozoril, da je bila izbira težka, ker je najboljši del svojega življenja preživel z "organi".[51]

Leta 1999 je Putin komunizem opisal kot »slepo ulico, daleč stran od glavnega toka civilizacije«.[52]

Politika

[uredi | uredi kodo]

1990–1996: V administraciji Sankt Peterburga

[uredi | uredi kodo]

Maja 1990 je bil Putin imenovan za svetovalca za mednarodne zadeve župana Leningrada Anatolija Sobčaka. Leta 2017 je v intervjuju z Oliverjem Stoneom dejal, da je leta 1991 po državnem udaru proti Mihailu Gorbačovu odstopil iz KGB, saj se ni strinjal s tem, kar se je zgodilo, in ni želel biti del obveščevalnih služb v novi administraciji.[53] Glede na Putinove izjave v letih 2018 in 2021 se domneva, da je morda delal kot zasebni taksist, da bi dodatno zaslužil, ali pa je razmišljal o takem delu.[54][55]

28. junija 1991 je postal vodja odbora za zunanje odnose pri županu, zadolžen za spodbujanje mednarodnih odnosov in tujih investicij ter registracijo poslovnih podvigov. V enem letu je Putina preiskoval mestni zakonodajni svet, ki ga je vodila Marina Salje. Ugotovljeno je bilo, da je podcenjeval cene in dovolil izvoz kovin v vrednosti 93 milijonov dolarjev v zameno za tujo prehransko pomoč, ki pa nikoli ni prispela.[56] Kljub priporočilu preiskovalcev, naj Putina odpustijo, je ostal vodja odbora za zunanje odnose do leta 1996.[57][58] Od leta 1994 do 1996 je opravljal številne druge politične in vladne položaje v Sankt Peterburgu.[59]

Marca 1994 je bil Putin imenovan za prvega namestnika predsednika vlade Sankt Peterburga. Maja 1995 je v Sankt Peterburgu organiziral podružnico provladne politične stranke Naš dom – Rusija, liberalne stranke oblasti, ki jo je ustanovil premier Viktor Černomirdin. Leta 1995 je vodil volilno kampanjo za to stranko, od leta 1995 do junija 1997 pa je bil vodja njene podružnice v Sankt Peterburgu.[59]

1999: Predsednik vlade

[uredi | uredi kodo]

9. avgusta 1999 je bil Putin imenovan za enega od treh podpredsednikov vlade, kasneje istega dne pa ga je predsednik Jelcin imenoval za vršilca ​​dolžnosti predsednika vlade Ruske federacije. Jelcin je tudi napovedal, da želi videti Putina kot svojega naslednika. Še istega dne je Putin izrazil strinjanje za predsedniško kandidaturo.[60]

Državna duma je 16. avgusta potrdila njegovo imenovanje za predsednika vlade s 233 glasovi za (84 proti, 17 vzdržanih), s čimer je postal peti predsednik ruske vlade v manj kot osemnajstih mesecih. Ob njegovem imenovanju je malokdo pričakoval, da bo Putin, širši javnosti tako rekoč neznan, zdržal dlje kot njegovi predhodniki. Sprva je veljal za Jelcinu zvestega; tako kot drugi predsedniki vlad Borisa Jelcina tudi Putin ministrov ni izbiral sam, njegovo vlado je določila predsedniška administracija.

Glavni Jelcinovi nasprotniki in morebitni nasledniki so se že zavzemali za zamenjavo bolnega predsednika in so se močno borili, da bi preprečili, da bi Putin postal potencialni naslednik. Po ruskih bombnih napadih na stanovanja in invaziji mudžahedinov v Dagestan, vključno z nekdanjimi agenti KGB, s sedežem v Čečenski republiki Ičkeriji, sta se Putinova podoba zakona in reda in nepopustljiv pristop k drugi čečenski vojni kmalu združila, da sta dvignila njegovo priljubljenost in omogočila da bo prehitel svoje tekmece.

Putin in Jelcin, ko je slednji naznanil svoj odstop. (31. december 1999)

Čeprav ni formalno povezan z nobeno stranko, je Putin obljubil svojo podporo novoustanovljeni Stranki enotnosti, ki je na volitvah v dumo decembra 1999 osvojila drugi največji odstotek glasov (23,3 %), nato pa je podprla Putina.

1999–2000: V. d. predsednika

[uredi | uredi kodo]

31. decembra 1999 je Boris Jelcin nepričakovano odstopil in Putin je v skladu z Ustavo Rusije postal vršilec dolžnosti predsednika Ruske federacije. Po prevzemu funkcije je odšel na predhodno načrtovan obisk ruskih vojakov v Čečeniji. Medtem, ko so se njegovi nasprotniki pripravljali na volitve junija 2000, so bile te zaradi Jelcinovega odstopa že 26. marca 2000; Putin je zmagal v prvem krogu s 53 % glasov.[61][62]

Putin med predsedniško prisego (maj 2000)

2000–2004: Prvi mandat predsednika države

[uredi | uredi kodo]

Inavguracija predsednika Putina je bila 7. maja 2000. Za predsednika vlade je imenoval ministra za finance Mihaila Kasjanova.[63]

Prvi večji izziv za Putinovo priljubljenost se je zgodil avgusta 2000, ko so ga kritizirali zaradi domnevnega napačnega ravnanja ob nesreči podmornice Kursk.[64] Trajalo je namreč nekaj dni, da se je Putin vrnil z dopusta, in še nekaj dni, preden je obiskal kraj nesreče.[64] Med letoma 2000 in 2004 se je Putin lotil obnove obubožane države, očitno je zmagal v boju za oblast z ruskimi oligarhi in z njimi dosegel 'veliko kupčijo'. Ta kupčija je oligarhom omogočila, da obdržijo večino svojih pooblastil v zameno za njihovo izrecno podporo Putinovi vladi in usklajevanje z njo.[65]

Oktobra 2002 se je zgodilo zajetje talcev v moskovskem gledališču. Mnogi v ruskem tisku in mednarodnih medijih so opozarjali, da bi smrt 130 talcev v reševalni akciji posebnih sil med krizo močno škodila priljubljenosti predsednika Putina. Toda kmalu po koncu obleganja je ruski predsednik užival rekordno javno odobravanje – 83 % Rusov je izjavilo, da so zadovoljni s Putinom in njegovim ravnanjem.[66]

Leta 2003 je bil v Čečeniji izveden referendum, na katerem je bila sprejeta nova ustava, ki razglaša, da je Republika Čečenija del Rusije; po drugi strani pa je regija pridobila določeno avtonomijo.[67] Čečenija se je postopoma stabilizirala z vzpostavitvijo parlamentarnih volitev in regionalne vlade.[68] V času druge čečenske vojne je Rusija močno zatrla čečensko uporniško gibanje; vendar so se občasni napadi upornikov še naprej pojavljali po celotnem severnem Kavkazu.[69]

2004–2008: Drugi mandat predsednika države

[uredi | uredi kodo]
Putin z Juničirom Koizumijem, Jacquesom Chiracom, Gerhardom Schröderjem, Georgeom W. Bushem in drugimi državnimi voditelji v Moskvi med parado ob dnevu zmage, 9. maja 2005.[70]

14. marca 2004 je bil Putin drugič izvoljen za predsednika. Prejel je 71 % glasov.[71] Kmalu za tem, od 1. do 3. septembra 2004, je prišlo do zajetja talcev v šolah v Beslanu; umrlo je več kot 330 ljudi, od tega 186 otrok.[72]

Skoraj 10-letno obdobje pred vzponom Putina po razpadu sovjetske oblasti je bilo v Rusiji čas preobratov. Putin je v govoru v Kremlju leta 2005 razpad Sovjetske zveze označil za "Največjo geopolitično katastrofo dvajsetega stoletja."[73] Pojasnil je: "da je prav tako epidemija razpada okužila Rusijo samo." Socialna varnostna mreža je izginila in pričakovana življenjska doba se je v obdobju pred Putinovo vladavino skrajšala.[95] Leta 2005 so se začeli nacionalni prednostni projekti za izboljšanje ruskega zdravstvenega varstva, izobraževanja, stanovanj in kmetijstva.

Kazenski pregon takrat najbogatejšega človeka v Rusiji, predsednika naftne in plinske družbe Yukos Mihaila Hodorkovskega, zaradi goljufije in davčne utaje je mednarodni tisk videl kot maščevanje za donacije Hodorkovskega tako liberalnim kot komunističnim nasprotnikom Kremlja.[74] Hodorkovskega so aretirali, Yukos je bil v stečaju, premoženje družbe pa je bilo prodano po nižji tržni vrednosti, največji delež pa je pridobila državna družba Rosneft. Usoda Yukosa je bila videti kot znak širšega premika Rusije k sistemu državnega kapitalizma.[75] To je bilo poudarjeno tudi julija 2014, ko je Stalno arbitražno sodišče v Haagu delničarjem Yukosa dodelilo 50 milijard dolarjev odškodnine.[76]

7. oktobra 2006 je bila Ana Politkovska, novinarka, ki je razkrila korupcijo v ruski vojski in njeno ravnanje v Čečeniji, ustreljena v avli svoje stanovanjske hiše, in sicer na Putinov rojstni dan. Smrt Politkovske je sprožila mednarodne kritike z obtožbami, da Putin ni uspel zaščititi novih neodvisnih medijev v državi.[77] Putin je sam dejal, da je njena smrt vladi povzročila več težav kot njeno pisanje.[78]

Leta 2007 je opozicijska skupina Druga Rusija, ki sta jo vodila nekdanji šahovski prvak Garry Kasparov in vodja nacionalboljševcev Eduard Limonov, organizirala "Dissenters' Marches".

Putin, Bill Clinton, George H. W. Bush in Ljudmila Putina na državniškem pogrebu Borisa Jelcina.

[79] Po predhodnih opozorilih so demonstracije v več ruskih mestih doletele policijske akcije, kar je vodilo tudi v vmešavanje v gibanje protestnikov in aretacije kar 150 ljudi, ki so poskušali prebiti policijske linije.[80]

12. septembra 2007 je Putin na zahtevo premierja Mihaila Fradkova razpustil vlado. Fradkov je komentiral, da naj bi predsedniku dal »svobodne roke« pred državnozborskimi volitvami. Za novega predsednika vlade je bil imenovan Viktor Zubkov.[79] Decembra 2007 je Putinova strank Združena Rusija na predčasnih volitvah dobila 64,24 % glasov.[81] Strankino zmago so mnogi videli kot znak močne ljudske podpore takratnemu ruskemu vodstvu in njegovi politiki.

2008–2012: Drugi mandat predsednika vlade

[uredi | uredi kodo]
Putin in Medvedjev, 2008

Putinu je ustava onemogočala tretji predsedniški mandat. Za njegovega naslednika je bil izvoljen prvi podpredsednik vlade Dimitrij Medvedjev. V operaciji zamenjave oblasti 8. maja 2008, le dan po predaji predsedovanja Medvedjevu, je bil Putin imenovan za predsednika ruske vlade, pri čemer je ohranil svojo politično prevlado.[82]

Putin je dejal, da je bilo premagovanje posledic svetovne gospodarske krize eden od dveh glavnih dosežkov njegovega drugega premierskega mandata. Druga je bila stabilizacija števila ruskega prebivalstva med letoma 2008 in 2011 po dolgem obdobju demografskega kolapsa, ki se je začelo v 90. letih dvajsetega stoletja.

Na kongresu Združene Rusije v Moskvi 24. septembra 2011 je Medvedjev uradno predlagal, da Putin leta 2012 kandidira za predsednika države, kar je Putin sprejel. Glede na skoraj popolno prevlado Združene Rusije v ruski politiki so številni opazovalci menili, da je Putinu tretji mandat zagotovljen. Pričakovati je tudi bilo, da bo Medvedjev na parlamentarnih volitvah decembra nastopil na volitvah Združene Rusije, s ciljem, da ob koncu predsedniškega mandata postane premier.[83]

Po parlamentarnih volitvah 4. decembra 2011 je več deset tisoč Rusov sodelovalo v protestih proti domnevnim volilnim goljufijam, največjim protestom v Putinovem času. Protestniki so kritizirali Putina in Združeno Rusijo ter zahtevali razveljavitev volilnih rezultatov.[83] Ti protesti so sprožili strah pred barvno revolucijo v družbi.[84] Putin naj bi med letoma 2005 in 2012 organiziral številne paravojaške skupine, zveste sebi in stranki Združena Rusija.[85]

2012–2018: Tretji predsedniški mandat

[uredi | uredi kodo]
Barack Obama in Vladimir Putin na Irskem, srečanje G8 2013

Medvedjev je 24. septembra 2011 med govorom na kongresu stranke Združena Rusija napovedal, da bo stranki priporočil, da predlaga Putina za svojega predsedniškega kandidata. Povedal je tudi, da se je s Putinom o tem že pogovarjal. Ta stik so mnogi v medijih poimenovali »Rokirovka«, ruski izraz za šahovsko potezo »castling«.

4. marca 2012 je Putin že v prvem krogu s 63,6 % glasov zmagal na predsedniških volitvah. Rezultati so bili deležni več dvomov o prirejanju volitev. Opozicijske skupine so Putina in stranko Združena Rusija obtožile goljufije. Volitve so kritizirali mednarodni opazovalci Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi zaradi postopkovnih nepravilnosti.

Protesti proti Putinu so potekali že med predsedniško kampanjo in tudi po njej. Najbolj razvpit protest je bil nastop Pussy Riot 21. februarja in kasnejše sojenje.[134] Po ocenah se je 6. maja v Moskvi zbralo med 8.000 in 20.000 protestnikov, v spopadih s policijo pa je bilo ranjenih 80 ljudi in 450 aretiranih, še 120 aretiranih je bilo naslednji dan. Prišlo je do nasprotnega protesta Putinovih privržencev, ki je dosegel vrhunec z zbiranjem približno 130.000 navijačev na stadionu Lužniki, največjem ruskem stadionu. Nekateri udeleženci so izjavili, da so za udeležbo prejeli plačilo, da so jih prisilili delodajalci ali pa so bili zavedeni v prepričanje, da se bodo namesto tega udeležili ljudskega praznika. Shod velja za največjega v podporo Putinu doslej.

Putinova predsedniška inavguracija je v Kremlju potekala 7. maja 2012. Prvi dan kot predsednik je Putin izdal 14 predsedniških odlokov, ki jih mediji včasih imenujejo »majski odloki«, vključno z daljšim, ki navaja obsežne cilje za rusko gospodarstvo. Drugi odloki so se nanašali na izobraževanje, stanovanja, usposabljanje kvalificirane delovne sile, odnose z Evropsko unijo, obrambno industrijo, medetnične odnose in druga področja politike, ki jih obravnavajo Putinovi programi iz časa predsedniške kampanje.

V letih 2012 in 2013 sta Putin in stranka Združena Rusija podprla strožjo zakonodajo proti skupnosti LGBT v Sankt Peterburgu, Arhangelsku in Novosibirsku; Državna duma je junija 2013 sprejela zakon, imenovan ruski zakon o homoseksualni propagandi, ki je proti "homoseksualni propagandi" (ki prepoveduje simbole, kot je mavrična zastava, kot tudi objavljena dela, ki vsebujejo homoseksualno vsebino). V odgovor na mednarodno zaskrbljenost glede ruske zakonodaje je Putin prosil kritike, naj opozorijo, da je zakon "prepoved propagande pedofilije in homoseksualnosti", in izjavil, da bi morali homoseksualni obiskovalci zimskih olimpijskih iger 2014 "pustiti otroke v miru", a je izjavo kasneje zanikal.

Junija 2013 se je Putin udeležil televizijskega shoda Vseruske ljudske fronte, kjer je bil izvoljen za vodjo gibanja, ki je bilo ustanovljeno leta 2011. Po mnenju novinarja Steva Rosenberga naj bi gibanje "ponovno povezalo Kremelj z ruskim ljudstvom" in nekega dne, če bo potrebno, nadomestilo vse bolj nepriljubljeno stranko Združena Rusija, ki trenutno podpira Putina.

Srečanje Normandijske četverice, oktober 2014

Priključitev Krima

[uredi | uredi kodo]

Leta 2014 je Rusija izvedla več vojaških vpadov na ukrajinsko ozemlje. Po protestih Evromajdana in padcu ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča so ruski vojaki brez oznak prevzeli nadzor nad strateškimi položaji in infrastrukturo na ukrajinskem polotoku Krim. Rusija je nato na Krimu in Sevastopolu izvedla referendum, na katerem so po uradnih rezultatih krimski prebivalci glasovali za pridružitev k Ruski federaciji.

Intervencija v Siriji

[uredi | uredi kodo]

Predsednik Putin je 30. septembra 2015 odobril rusko vojaško posredovanje v sirski državljanski vojni po uradni prošnji sirske vlade za vojaško pomoč proti uporniškim in džihadističnim skupinam.[86]

Ruske vojaške aktivnosti so vključevale zračne napade, napade z manevrirnimi raketami in uporabo svetovalcev na frontni črti ter ruskih posebnih sil proti militantnim skupinam, ki nasprotujejo sirski vladi, vključno s sirsko opozicijo ter Islamsko državo Iraka in Levanta (ISIL), fronte al-Nusra (Al Kaida v Levantu), Tahrir al-Sham, Ahrar al-Sham in osvajalno vojsko.[87][88] Po Putinovi objavi 14. marca 2016, da je bila misija, ki jo je določil za rusko vojsko v Siriji, "v veliki meri opravljena" in da je ukazal umik "glavnega dela" ruskih sil iz Sirije,[89] so ruske sile napotene v Sirijo je še naprej aktivno delovale v podporo sirski vladi.[90]

2018–2024: Četrti predsedniški mandat

[uredi | uredi kodo]

Putin je na ruskih predsedniških volitvah leta 2018 zmagal z več kot 76 % glasov. Njegov četrti mandat se je začel 7. maja 2018 in je trajal do leta 2024. Prvi dan mandata je Putin Dmitrija Medvedjeva pozval k sestavi nove vlade. 15. maja 2018 je Putin sodeloval pri odprtju avtocestnega odseka Krimskega mostu. 18. maja 2018 podpisal odloke o sestavi nove vlade. 25. maja istega leta je sporočil, da za predsednika leta 2024 ne bo kandidiral[navedi vir], in to utemeljil z rusko ustavo. Kasneje je bila na referendumih potrjena nova ustava, ki je med drugim na novo opredelila predsedniško funkcijo. Putin se lahko po novi ustavi poteguje še za dva predsedniška mandata.


Invazija na Ukrajino

[uredi | uredi kodo]
Več informacij: Ruska invazija na Ukrajino (2022)

Po prozahodni revoluciji dostojanstva v Ukrajini leta 2014 je Putin zasedel vzhodne regije države in si priključil Krim. Julija 2021 je Putin objavil esej z naslovom O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev (rusko: Об историческом единстве русских и украинцев; ukrajinsko: Про історичну єдність росіян та українців, latinizirano: Pro istorychnu yednist rosian ta ukraintsiv), v katerem navaja, da bi morali Belorusi, Ukrajinci in Rusi biti v enem vseruskem narodu kot del ruskega sveta in so "eno ljudstvo", ki ga "sile, ki so vedno skušale spodkopati našo enotnost", so želele "deliti in vladati".[91] Esej zanika obstoj Ukrajine kot neodvisne države.[92][93]

Septembra 2021 je Ukrajina izvedla vojaške vaje s silami zveze NATO.[94] Kremelj je opozoril, da bo Natova širitev vojaške infrastrukture v Ukrajini za Putina prestop "rdeče črte".[95][96] Putinov tiskovni predstavnik Dmitrij Peskov je zanikal obtožbe, da se Rusija pripravlja na morebitno invazijo na Ukrajino.[97]

Putin je 30. novembra izjavil, da bi bila širitev Nata na Ukrajino, zlasti namestitev kakršnih koli balističnih raket dolgega dosega, ki bi lahko udarile ruska mesta ali ameriške nacionalne sisteme protiraketne obrambe, podobne tistim v Romuniji in na Poljskem, pri Kremlju razumljene kot "rdeča črta".[98][99][100] Putin je ameriškega predsednika Joeja Bidna prosil za pravna zagotovila, da se NATO ne bo širil proti vzhodu ali postavil "Orožnih sistemov, ki nas ogrožajo, v neposredni bližini ruskega ozemlja." ZDA in Nato sta zavrnila Putinove zahteve.[101][102]

Rusko bombardiranje na obrobju Harkova, 1. marec

Kljub krepitvi ruske vojske so ruski uradniki več mesecev zanikali, da bi Rusija nameravala napasti Ukrajino.[103][104][105][106] 12. novembra 2021 je Putinov tiskovni predstavnik Dmitrij Peskov novinarjem dejal, da »Rusija nikomur ne grozi. Premikanje vojakov na našem ozemlju ne bi smelo nikogar skrbeti.«[103][104] 28. novembra 2021 je Peskov izjavil, da »Rusija nikoli ni načrtovala, ne načrtuje in ne bo načrtovala napada na kogar koli . . . Rusija je miroljubna država, ki si želi dobrih odnosov s svojimi sosedami.«[103] Peskov je 12. decembra 2021 dejal, da se napetosti v zvezi z Ukrajino »ustvarjajo, da bi še bolj demonizirali Rusijo in jo prikazali kot potencialno agresorko«.[103]

Pred invazijo so Putin in uradniki Kremlja sprožili vrsto dolgotrajnih obtožb proti Ukrajini ter zahtev proti Ukrajini in NATU, da bi upravičili vojno. Putin je 9. decembra 2021 govoril o diskriminaciji rusko govorečih zunaj Rusije: »Moram reči, da je rusofobija prvi korak h genocidu. Vi in jaz vemo, kaj se dogaja v Donbasu. Vsekakor je zelo podobno genocidu.«[107][108] 15. februarja 2022 je Putin novinarjem dejal: »To, kar se dogaja v Donbasu, je pravzaprav genocid.«[109] Tudi ruska vlada je obsodila ukrajinski jezikovni zakon.[110][111][112]

Med drugim povečavnjem ruske vojske na meji je Rusija ZDA in NATU predložila zahteve, ki so vključevale pravno zavezujočo obljubo, da se Ukrajina ne bo pridružila NATU, ter zmanjšanje Natovih enot in vojaške opreme, nameščene v Vzhodni Evropi.[113] Poleg tega je Rusija zagrozila z nedoločenim vojaškim odgovorom, če bo NATO še naprej sledil »agresivni liniji«.[114] Te zahteve so bile večinoma interpretirane kot neizvedljive. Nove članice NATA so se pridružile, ker se je njihovo prebivalstvo na splošno odločalo za varnost in gospodarske priložnosti, ki sta jih ponujala NATO in Evropska unija, ter se oddaljilo od Rusije.[115] Tudi zahteva po uradni pogodbi, ki bi Ukrajini preprečevala vstop v NATO, je bila ocenjena kot neizvedljiva, čeprav NATO ni pokazal nobene želje, da bi ugodil prošnjam Ukrajine za vstop.[116]

Po priznanju republik Doneck in Lugansk je Putin 21. februarja ukazal napotitev ruskih vojakov (vključno z mehaniziranimi silami) v Donbas, kar je Rusija poimenovala »mirovna misija«.[117][118] Ruska vojska je sporočila, da je ubila pet ukrajinskih »saboterjev«, ki so prečkali mejo z Rusijo, kar je ukrajinski zunanji minister Dmitro Kuleba odločno zanikal.[119] Kasneje istega dne je več neodvisnih medijev potrdilo, da so ruske sile vstopile v Donbas.[120][121][122][123] Intervencijo v Donbasu 21. februarja je Varnostni svet ZN na splošno obsodil in je ni podprl.[124] Kenijski veleposlanik Martin Kimani je Putinovo potezo primerjal s kolonializmom in dejal: »Izkopati se moramo iz žarišča mrtvih imperijev na način, ki nas ne bo pahnil nazaj v nove oblike nadvlade in zatiranja.«[125]

V prvem intervjuju z zahodnim novinarjem s katerim se je Putin strinjal po sprožitvi invazije,[126] je ameriškimu komentatorju Tuckerju Carlsonu februarja 2024 zopet predstavil svoje razloge za napad na Ukrajino. V intervjuju je trdil, da naj bi imela Rusija pravico do ozemlja Ukrajine zaradi različnih zgodovinskih dogodkov vse od razpada Kijevske Rusije v 13. stoletju naprej ter ponovil glavne točke iz svojih predhodnih esejev, v katerih je Ukrajini odrekal pravico do suverenosti ter zanikal obstoj naroda. Za vojno je krivil tudi širjenje zveze NATO kljub (neobstoječim)[127] obljubam da se ta naj ne bi širil, dejstvo da Rusija Ukrajini nikoli ni pustila vstopiti v NATO (kar sicer ni pogoj za vstop) ter da naj bi bila Ukrajina polna neonacistov. Putin je trdil, da Rusija Ukrajine sploh ni napadla ampak se je le odzvala na grožnje varnosti Rusije ter da naj bi vojno leta 2014 začela Ukrajina, ker se naj bi pripravljala na protinapad po ruski okupaciji Krima. Vojno v Donbasu, ki jo je sprožila Rusija leta 2014, je označil za civilno vojno ter trdil tudi, da je Poljska z nesodelovanjem prisilila nacistično Nemčijo, da je začela drugo svetovno vojno. Putin je zatrdil, da Rusija ni dosegla svojih ciljev, saj še niso »denacificirali« Ukrajine. Intervju in Putinove trditve so v Ukrajini ter v zahodnih državah sprožile mnoge negativne odzive. Intervju je bil označen za propagando in širjenje laži.[128][129][130][131][132]

Vladimir Putin z Marijo Lvovo-Belovo, varuhinjo človekovih pravic otrok v Rusiji in ključno osebo pri deportacijah ukrajinskih otrok
Deportacije ukrajinskih otrok ter nalog za aretacijo Putina
[uredi | uredi kodo]

Rusija je pod Putinom prisilno premestila tisoče otrok, jim dodelila rusko državljanstvo, jih prisilno posvojila ruskih družinam ter ustvarila ovire za njihovo vrnitev k svojim pravim staršem.[133] Organizacija združenih narodov je dejala, da so te deportacije vojni zločin.[133][134] Vladimir Putin je eksplicitno izjavil podporo deportacijam ter vzpostavil zakonodajo za njihovo izvedbo.[135] Starši deportiranih otrok so bili aretirani, ubiti v ruski invaziji ali pa so bili iz različnih razlogov ločeni med njo.[136][137][138] Deportirani so bili tudi otroci iz državnih institucij na zasedenih območjih ter otroci, ki so bili odpeljani na »poletne tabore« na ozemlju Rusije.[136] Otroci nekaterih staršev so bili ugrabljeni med postopki v ruskih »filtracijskih« taboriščih.[139] Deportirani otroci so bili podvrženi rusifikaciji ter prevzgoji.[135][138][140] Nekaterim otrokom so spremenili imena in priimke, da bi otežili njihovo identifikacijo ter vrnitev.[141][142] Ukrajina je trdila, da je do 26. maja 2022 bilo v Rusijo deportiranih več kot 238.000 otrok.[143] Ruske oblasti so sredi 2023 trdile, da so »evakuirale« preko 700.000 ukrajinskih otrok.[144] Deportacije je Svet Evrope aprila 2023 z 87 glasovi za, 1 proti ter 1 vzdržan razglasil za dejanje genocida.[145]

17. marca 2023 je bila zaradi domnevnega vojnega zločina deportacije ukrajinskih otrok za Putinom razpisana tiralica Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC).[146] Nalog za aretacijo je bil izdan tudi za Marijo Lvovo-Belovo, varuhinjo človekovih pravic v Rusiji in ključno osebo pri deportacijah otrok iz Ukrajine.[146] 123 držav članic ICC je obvezanih Putina aretirati ter predati sodišču, če stopi na njihovo ozemlje.[147]

Upor paravojaške skupine Wagner
[uredi | uredi kodo]
Putin nagovarja rusko ljudstvo po uporu skupine Wagner, 24. junij 2023

23. junija 2023 se je ruska paravojaška organizacija Wagner uprla ruski vladi. Do upora je prišlo sredi stopnjevanja napetosti med ruskim obrambnim ministrstvom Sergejem Šojgujem in Jevgenijem Prigožinom, vodjo Wagnerja.[148] Prigožin je upor prikazal kot odgovor na domnevni napad ministrstva na njegove sile.[149] Zavrnil je vladno utemeljitev za invazijo na Ukrajino , okrivil obrambnega ministra Šojguja za vojaške pomanjkljivosti države in ga obtožil, da vodi vojno v korist ruskih oligarhov.[150] V televizijskem nagovoru 24. junija je ruski predsednik Vladimir Putin Wagnerjeva dejanja obsodil kot izdajo in obljubil, da bo upor zadušil.[151]

Prigožinove sile so prevzele nadzor nad Rostovom na Donu in poveljstvom Južnega vojaškega okrožja ter v oklepni koloni napredovale proti Moskvi.[152] Po pogajanjih z beloruskim predsednikom Aleksandrom Lukašenkom je Prigožin upor ustavil in se na večer 24. junija začel umikati iz Rostova na Donu.[153][154][155] 23. avgusta 2023, natanko dva meseca po uporu, je Prigožin skupaj z devetimi drugimi ljudmi umrl v letalski nesreči, ko je poslovno letalo strmoglavilo v Tverski regiji, severno od Moskve.[156] Zahodne obveščevalne službe so poročale, da je strmoglavljenje najverjetneje povzročila eksplozija na krovu, in obstaja sum, da je bila vpletena ruska država.[157]

2024–: Peti predsedniški mandat

[uredi | uredi kodo]

Predsedniške volitve v Rusiji so potekale od 15. do 17. marca 2024. Putin je ob 74 odstotni volilni udeležbi zmagal s 87 odstotno podporo, kar mu je zagotovilo peti mandat. Volilna podpora je bila najvišja v postsovjetski Rusiji.[158] Volitve so mnogi tuji poročevalci opisali kot vnaprej določene navidezne volitve[159] ter jih zaradi pomanjkanja verodostojne opozicije kritizirali kot nepravične.[160] Predsedniške volitve so potekale tudi na okupiranih območjih Ukrajine, kjer so volitve potekale ob prisotnosti vojske, zato so tuji poročevalci izvedbo volitev označili kot nesvobodno in prisilno.[161] Na volitvah ni bilo zunanjih opazovalcev mednarodnih organizacij.[162] Statistična analiza medijev Novaja gazeta Evropa in Meduza so pokazale večje anomalije, ki nakazujejo na verjetnost obsežnih volilnih poneverb.[163][164]

Kmalu po volitvah se je zgodil napad na dvorano Krokus, v katerem je bilo ubitih 144 ljudi in 551 poškodovanih.

7. maja 2024 je uradno zaprisegel svoj peti mandat. Vabilo na zaprisego so je zavrnila večina evropskih držav in ZDA.[165] Sledeča zamenjava obrambnega ministra Sergeja Šojguja je po mnenju analitikov pokazatelj želje za prehod na vojno ekonomijo in priprave na še več let vojne.[166][167]

Zasebno življenje

[uredi | uredi kodo]

Družina

[uredi | uredi kodo]
Vladimir in Ljudmila pri polaganju cvetja žrtvam napada 11. septembra 2001

28. julija 1983 se je Putin poročil z Ljudmilo Škrebnevo, od leta 1985 do 1990 sta skupaj živela v Vzhodni Nemčiji. Imata dve hčerki, Marijo Putino, rojeno 28. aprila 1985 v Leningradu, in Jekaterino Putino, rojeno 31. avgusta 1986 v Dresdnu, Vzhodna Nemčija.[168]

Preiskava Proekt Media leta 2020 trdil, da ima Putin s Svetlano Krivonogih še eno hčer, Elizaveto, rojeno leta 2003.[169][170]

Aprila 2008 je Moskovski dopisnik poročal, da se je Putin ločil z Ljudmilo in se poročil z ritmično telovadko Alino Kabajevo. Zgodba je bila zanikana,[171][172] prav tako sta se Putin in Ljudmila še naprej javno pojavljala kot zakonca, status njegovega odnosa s Kabajevo pa je postal tema ugibanj.[173][174][175][176] V naslednjih letih so pogosto poročali, da imata Putin in Kabajeva skupaj več otrok, čeprav so bila ta neutemeljena poročanja zanikana.[177]

6. junija 2013 sta Putin in Ljudmila sporočila, da je njun zakon končan, 1. aprila 2014 pa je Kremelj potrdil, da je ločitev dokončna.[178][179][180] Leta 2015 naj bi Kabajeva rodila hčerko; Putin naj bi bil oče. Leta 2019 naj bi Kabajeva Putinu rodila sinova dvojčka.[177][174]

Putin ima dva vnuka, rojena v letih 2012 in 2017.[181][182]

Njegov bratranec Igor Putin je bil direktor moskovske banke Master Bank in bil obtožen številnih škandalov o pranju denarja.[183][184]

Hišni ljubljenčki

[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Hišni ljubljenčki Vladimirja Putina

Putin je od različnih voditeljev držav prejel pet psov: Konnija, Buffy, Jume, Vernija in Pašo. Konni je poginil leta 2014. Ni znano, kaj se je zgodilo s prejšnjima dvema pudljema družine Putin, Tosjo in Rodeom.[185]

Vera

[uredi | uredi kodo]

Putin pripada Ruski pravoslavni Cerkvi. Njegova mama je bila predana krščanska vernica in obiskovala Rusko pravoslavno cerkev, medtem ko je bil njegov oče ateist.[186] Čeprav njegova mama doma ni hranila ikon, je kljub takratnemu vladnemu preganjanju njene vere redno obiskovala cerkev. Mama je Vladimirja skrivaj krstila kot otroka in ga redno vodila na bogoslužja.[40] Po Putinovih besedah ​​se je njegovo versko prebujanje začelo po hudi prometni nesreči, v kateri je bila udeležena njegova žena leta 1993, in življenjsko nevarnem požaru, ki je požgal njihovo dačo avgusta 1996.[187]

Nagrade

[uredi | uredi kodo]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Putinovo vodenje kot diktaturo označujejo številni analitiki, znanstveniki, raziskovalci in mednarodne organizacije (zlasti po letu 2022).[15][16][17][18][19][20][21][22][23][24][25] Parlament Sveta Evrope je Putinovo vladavino definiral kot diktaturo.[26]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ https://www.thoughtco.com/when-was-st-petersburg-known-as-petrograd-and-leningrad-4072464
  2. ↑ https://web.archive.org/web/20100514164020/http://premier.gov.ru/eng/premier/biography.html
  3. ↑ http://www.rosbalt.ru/piter/2014/08/22/1306942.html
  4. ↑ »Putin signs law allowing him to serve 2 more terms as Russia's president«. www.cbsnews.com.
  5. ↑ »Putin — already Russia's longest leader since Stalin — signs law that may let him stay in power until 2036«. USA TODAY.
  6. ↑ ПОСТУПЛЕНИЕ ИНОСТРАННЫХ ИНВЕСТИЦИЙ ПО ТИПАМ Arhivirano 2022-02-13 na Wayback Machine. Rosstat
  7. ↑ Putin: Russia's Choice, (Routledge 2007), by Richard Sakwa, Chapter 9.
  8. ↑ Fragile Empire: How Russia Fell In and Out of Love with Vladimir Putin, Yale University Press (2013), by Ben Judah, page 17.
  9. ↑ »Putin: 'Mistakes' Could Renew '90s Woes«. RadioFreeEurope/RadioLiberty (v angleščini). Pridobljeno 28. junija 2024.
  10. ↑ "Zemljevid kršitev na predsedniških volitvah v Ruski federaciji". Marec 2012.
  11. ↑ "Президентские выборы в России (2012)".
  12. ↑ Shuster, Simon. "In Russia, an Election Victory for Putin and Then a 'Paid Flash Mob'" Arhivirano 2019-06-26 na Wayback Machine., Time (5 March 2012).
  13. ↑ »It's Official: Sanctioned Russia Now Recession Free«. Forbes. 3. april 2017.
  14. ↑ »Putin s skoraj 90 odstotki glasov po pričakovanjih prepričljivo zmagal na volitvah«. rtvslo.si. Pridobljeno 18. marca 2024.
  15. ↑ Plokhy, Serhii (16. maj 2023). The Russo-Ukrainian War: From the bestselling author of Chernobyl. Penguin Books. ISBN 978-1-80206-179-6. Arhivirano iz spletišča dne 30. oktobra 2023. Pridobljeno 2. marca 2024.
  16. ↑ Zavadskaya, Margarita (2023). »Russia: Nations in Transit 2023 Country Report«. Freedom House (v angleščini). Pridobljeno 25. marca 2024. In Russia, national governance represents outright authoritarianism, dominated by widespread oppression and large-scale corruption among the top elites. The 2022 invasion of Ukraine has set the Russian regime on a further downward spiral, making it one of the most notorious personalist dictatorships in the world.
  17. ↑ Kovalev, Alexey (26. marec 2024). »Russia Is Returning to Its Totalitarian Past«. Foreign Policy (v ameriški angleščini). Pridobljeno 25. marca 2024.
  18. ↑ Vitvitsky, Bohdan (24. maj 2022). »The Putin puzzle: Why is the Russian dictator so obsessed with Ukraine?«. Atlantic Council. Pridobljeno 14. junija 2022.
  19. ↑ Pettypiece, Shannon (12. april 2022). »Biden suggests Putin is a 'dictator' who has committed 'genocide half a world away'«. CNBC. Pridobljeno 14. junija 2022.
  20. ↑ Guriev, Sergei (17. april 2022). »Putin's dictatorship is now based on fear rather than spin«. Financial Times. Pridobljeno 14. junija 2022.
  21. ↑ »Путина уже можно считать диктатором? У оппозиции когда-нибудь были шансы его свергнуть? И появятся ли они в будущем? Обсуждаем с политологом Дэниелом Трейсманом (вместе с Сергеем Гуриевым он написал книгу о современных автократах)«. Meduza (v ruščini). Pridobljeno 9. maja 2024.
  22. ↑ Motyl, Alexander J. (1. marec 2016). »Putin's Russia as a fascist political system«. Communist and Post-Communist Studies. str. 25–36. doi:10.1016/j.postcomstud.2016.01.002. ISSN 0967-067X.
  23. ↑ Gomza, Ivan (2022). »The War in Ukraine: Putin's Inevitable Invasion«. Journal of Democracy. Zv. 33, št. 3. str. 23–30. ISSN 1086-3214.
  24. ↑ »Путина уже можно считать диктатором? У оппозиции когда-нибудь были шансы его свергнуть? И появятся ли они в будущем? Обсуждаем с политологом Дэниелом Трейсманом (вместе с Сергеем Гуриевым он написал книгу о современных автократах)«. Arhivirano iz spletišča dne 7. oktobra 2023. Pridobljeno 28. oktobra 2023.
  25. ↑ (rusko) Популяры вместо оптиматов. Оппозиция в России может быть только новой и левой. Vremya Novostei № 230 14 December 2007.
  26. ↑ »В ПАСЕ назвали Россию диктатурой – DW – 12.09.2023«. dw.com (v ruščini). Pridobljeno 9. maja 2024.
  27. ↑ »Building an Authoritarian Polity«. Russian and east European government, politics and policy (v angleščini). Cambridge University Press. Pridobljeno 8. marca 2022.
  28. ↑ Reuter, Ora John (2017). The origins of dominant parties : building authoritarian institutions in Post-Soviet Russia. New York, NY. ISBN 978-1-316-76164-9. OCLC 1000054120.
  29. ↑ Project Muse, Timothy; Project MUSE (2021). Weak strongman : the limits of power in Putin's Russia. Princeton. ISBN 0-691-21698-3. OCLC 1245329634.
  30. ↑ Allen, Cooper (2. april 2014). »Putin divorce finalized, Kremlin says«. USA Today.
  31. ↑ Rosenberg, Matt (12. avgust 2016). »When Was St. Petersburg Known as Petrograd and Leningrad?«. About.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. februarja 2017. Pridobljeno 16. septembra 2016.
  32. ↑ »Prime Minister of the Russian Federation – Biography«. 14. maj 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. maja 2010. Pridobljeno 31. julija 2015.
  33. ↑ »Putin says grandfather cooked for Stalin and Lenin«. reuters.com. Reuters. Pridobljeno 30. januarja 2021.
  34. ↑ Sebestyen, Victor (2018), Lenin the Dictator, London: Weidenfeld & Nicolson, str. 422, ISBN 978-1-4746-0105-4
  35. ↑ »At Event, a Rare Look at Putin's Life«. The New York Times. 27. januar 2012.
  36. ↑ https://flot.com/history/interesting/putinsenior.htm
  37. ↑ Vladimir Putin; Nataliya Gevorkyan; Natalya Timakova; Andrei Kolesnikov (2000). First Person. trans. Catherine A. Fitzpatrick. PublicAffairs. str. 208. ISBN 978-1-58648-018-9.
  38. ↑ First Person An Astonishingly Frank Self-Portrait by Russia's President Vladimir Putin The New York Times, 2000.
  39. ↑ Putin's Obscure Path From KGB to Kremlin Arhivirano 4 March 2016 na Wayback Machine. Los Angeles Times, 19 March 2000.
  40. ↑ 40,0 40,1 (Sakwa 2008, str. 3)
  41. ↑ Sakwa, Richard. Putin Redux: Power and Contradiction in Contemporary Russia (2014), p. 2.
  42. ↑ »Prime Minister«. Russia.rin.ru. Pridobljeno 24. septembra 2011.
  43. ↑ »In Tel Aviv, Putin's German Teacher Recalls 'Disciplined' Student«. Haaretz. 26. marec 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. novembra 2015. Pridobljeno 16. aprila 2016.
  44. ↑ Hoffman, David (30. januar 2000). »Putin's Career Rooted in Russia's KGB«. The Washington Post.
  45. ↑ Владимир Путин. От Первого Лица. Chapter 6 Arhivirano 30 June 2009 na Wayback Machine.
  46. ↑ Pribylovsky, Vladimir (2010). »Valdimir Putin« (PDF). Власть–2010 (60 биографий) (v ruščini). Moscow: Panorama. str. 132–139. ISBN 978-5-94420-038-9.
  47. ↑ Rosenberg, Matt (12. avgust 2016). »When Was St. Petersburg Known as Petrograd and Leningrad?«. About.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. februarja 2017. Pridobljeno 16. septembra 2016.
  48. ↑ »Vladimir Putin as a Spy Working Undercover from 1983«. 30. junij 1983. Pridobljeno 8. aprila 2017 – prek YouTube.
  49. ↑ Hoffman, David (30. januar 2000). »Putin's Career Rooted in Russia's KGB«. The Washington Post. Pridobljeno 23. maja 2021.
  50. ↑ »Vladimir Putin, The Imperialist«. Time. 10. december 2014. Pridobljeno 11. decembra 2014.
  51. ↑ R. Sakwa Putin: Russia's Choice, p. 11.
  52. ↑ Nast, Condé (3. avgust 2014). »Watching the Eclipse«. The New Yorker (v ameriški angleščini). Pridobljeno 10. decembra 2021.
  53. ↑ »The Putin Interviews | Documentary Series - Oliver Stone interviews Vladimir Putin | Official Series Site | SHOWTIME«. SHO.com (v ameriški angleščini). Pridobljeno 8. marca 2022.
  54. ↑ »Vladimir Putin says he drove a taxi after fall of Soviet Union«. Deutsche Welle (v britanski angleščini). 12. december 2021. Pridobljeno 8. marca 2022.
  55. ↑ »Vladimir Putin says he resorted to driving a taxi after fall of Soviet Union«. The Guardian (v angleščini). 13. december 2021. Pridobljeno 8. marca 2022.
  56. ↑ »Uproar At Honor For Putin«. The St. Petersburg Times. 20. marec 2015. Arhivirano iz prvotnega dne 20. marca 2015. Pridobljeno 8. marca 2022.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  57. ↑ »RUSNET :: Putin's Name Surfaces in German Probe«. web.archive.org. 27. september 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2007. Pridobljeno 8. marca 2022.
  58. ↑ »Nick Paton Walsh on the rise of Putin«. the Guardian (v angleščini). 29. februar 2004. Pridobljeno 8. marca 2022.
  59. ↑ 59,0 59,1 Владимир Путин: от ассистента Собчака до и.о. премьера (v ruščini). GAZETA.RU. 9. avgust 1999. Pridobljeno 23. maja 2021.
  60. ↑ »Yeltsin redraws political map«. BBC News. Pridobljeno 8. marca 2022.
  61. ↑ »Putin won 'rigged elections'«. BBC News. Pridobljeno 8. marca 2022.
  62. ↑ Wines, Michael (27. marec 2000). »ELECTION IN RUSSIA: THE OVERVIEW; Putin Wins Russia Vote in First Round, But His Majority Is Less Than Expected«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Pridobljeno 8. marca 2022.
  63. ↑ »Kasyanov appointed premier in Russia«. UPI (v angleščini). Pridobljeno 21. marca 2022.
  64. ↑ 64,0 64,1 »Kasyanov appointed premier in Russia«. UPI (v angleščini). Pridobljeno 21. marca 2022.
  65. ↑ Sakwa, Richard (2008). Putin : Russia's choice (2. izd.). London: Routledge. ISBN 978-0-203-93193-6. OCLC 183404357.
  66. ↑ »Moscow siege leaves dark memories« (v britanski angleščini). 16. december 2002. Pridobljeno 21. marca 2022.
  67. ↑ »Chechnya profile«. BBC News (v britanski angleščini). 17. januar 2018. Pridobljeno 21. marca 2022.
  68. ↑ »CHECHNYA: Renewed Catastrophe (Focus on Human Rights Violations)«. web.archive.org. 21. november 2006. Arhivirano iz prvotnega dne 21. novembra 2006. Pridobljeno 21. marca 2022.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  69. ↑ »Russia« (v angleščini). Central Intelligence Agency. 15. marec 2022. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  70. ↑ »Baltimore Sun - We are currently unavailable in your region«. www.tribpub.com. Pridobljeno 23. marca 2022.
  71. ↑ Mydans, Seth (15. marec 2004). »As Expected, Putin Easily Wins a Second Term in Russia«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Pridobljeno 23. marca 2022.
  72. ↑ »Putin meets angry Beslan mothers« (v britanski angleščini). 2. september 2005. Pridobljeno 23. marca 2022.
  73. ↑ »Putin deplores collapse of USSR« (v britanski angleščini). 25. april 2005. Pridobljeno 23. marca 2022.
  74. ↑ Russia : Russia president Vladimir Putin rule : achievements, problems and future strategies. Washington, DC, USA: International Business Publications, USA. 2014. ISBN 978-1-4330-6774-7. OCLC 956347599.
  75. ↑ »Putin's Kremlin Asserting More Control of Economy (washingtonpost.com)«. www.washingtonpost.com. Pridobljeno 23. marca 2022.
  76. ↑ »Hague court awards $50 bn compensation to Yukos shareholders«. Russia Herald. 30. julij 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. julija 2014. Pridobljeno 23. marca 2022.
  77. ↑ »Joan Smith: Putin's Russia failed to protect this brave woman - Joan Smith, Commentators - The Independent«. web.archive.org. 7. december 2008. Arhivirano iz prvotnega dne 7. decembra 2008. Pridobljeno 23. marca 2022.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  78. ↑ »Vladimir Putin and Angela Merkel Work Together - Kommersant Moscow«. web.archive.org. 30. september 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. septembra 2007. Pridobljeno 23. marca 2022.
  79. ↑ 79,0 79,1 »Putin Dissolves Government, Nominates Viktor Zubkov as New Prime Minister«. Fox News. 17. september 2012. Arhivirano iz prvotnega dne 17. septembra 2012. Pridobljeno 23. marca 2022.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  80. ↑ »Garry Kasparov jailed over rally« (v britanski angleščini). 24. november 2007. Pridobljeno 23. marca 2022.
  81. ↑ »ЦИК: По итогам обработки 99,8% бюллетеней "ЕР" набрала 64,24% голосов…«. archive.ph. 8. september 2012. Arhivirano iz prvotnega dne 8. septembra 2012. Pridobljeno 23. marca 2022.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  82. ↑ Chivers, C. J. (9. maj 2008). »Putin Is Approved as Prime Minister«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Pridobljeno 3. aprila 2022.
  83. ↑ 83,0 83,1 »Russia's Putin set to return as president in 2012«. BBC News (v britanski angleščini). 24. september 2011. Pridobljeno 3. aprila 2022.
  84. ↑ Фоменкова, Анна (4. februar 2012). »Как митинг на Поклонной собрал около 140 000 человек«. Politonline.ru. Pridobljeno 3. aprila 2022.
  85. ↑ Frum,, David (2014). What Putin Wants. What Putin Wants. str. 46–48.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: dodatno ločilo (povezava)
  86. ↑ »Russia launches airstrikes in Syria amid U.S. concern about targets«. Los Angeles Times (v ameriški angleščini). 30. september 2015. Pridobljeno 20. junija 2022.
  87. ↑ »Clashes intensify in Syria from Russian-backed offensive - US News«. web.archive.org. 9. oktober 2015. Arhivirano iz prvotnega dne 9. oktobra 2015. Pridobljeno 20. junija 2022.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  88. ↑ »The Syrian regime says its new ground offensive will 'eliminate terrorists'«. The Independent (v angleščini). 8. oktober 2015. Pridobljeno 20. junija 2022.
  89. ↑ »Syria conflict: Russia's Putin orders 'main part' of forces out«. BBC News (v britanski angleščini). 14. marec 2016. Pridobljeno 20. junija 2022.
  90. ↑ »Генштаб ВС РФ объявил о новых авиаударах по террористам в Сирии«. NEWSru.com (v ruščini). 18. marec 2016. Pridobljeno 20. junija 2022.
  91. ↑ »Article by Vladimir Putin "On the Historical Unity of Russians and Ukrainians" • President of Russia«. web.archive.org. 25. januar 2022. Arhivirano iz prvotnega dne 25. januarja 2022. Pridobljeno 20. junija 2022.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  92. ↑ »What Putin Gets Wrong About Ukraine's Statehood«. Time (v angleščini). Pridobljeno 20. junija 2022.
  93. ↑ Beauchamp, Zack (23. februar 2022). »Why is Putin attacking Ukraine? He told us«. Vox (v angleščini). Pridobljeno 20. junija 2022.
  94. ↑ Beals, Monique (27. september 2021). »NATO expansion in Ukraine a 'red line' for Putin, Kremlin says«. The Hill (v ameriški angleščini). Pridobljeno 20. junija 2022.
  95. ↑ Balmforth, Tom; Osborn, Andrew (24. november 2021). »Analysis: Putin's Ukraine gambit seen as part of play for new Biden summit«. Reuters (v angleščini). Pridobljeno 20. junija 2022.
  96. ↑ Beals, Monique (27. september 2021). »NATO expansion in Ukraine a 'red line' for Putin, Kremlin says«. The Hill (v ameriški angleščini). Pridobljeno 20. junija 2022.
  97. ↑ Times, The Moscow (23. november 2021). »U.S. 'Escalating' Russia-Ukraine Tensions by Arming Kiev – Kremlin«. The Moscow Times (v angleščini). Pridobljeno 20. junija 2022.
  98. ↑ »Russia will act if Nato countries cross Ukraine 'red lines', Putin says«. the Guardian (v angleščini). 30. november 2021. Pridobljeno 20. junija 2022.
  99. ↑ Trevithick, Joseph (1. december 2021). »NATO Pushes Back Against Russian President Putin's 'Red Lines' Over Ukraine«. The Drive (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. decembra 2021. Pridobljeno 20. junija 2022.
  100. ↑ Soldatkin, Vladimir; Osborn, Andrew (30. november 2021). »Putin warns Russia will act if NATO crosses its red lines in Ukraine«. Reuters (v angleščini). Pridobljeno 20. junija 2022.
  101. ↑ »US will help to end Ukraine conflict with Russia, Biden tells Kyiv«. euronews (v angleščini). 10. december 2021. Pridobljeno 20. junija 2022.
  102. ↑ »Why has Russia invaded Ukraine and what does Putin want?«. BBC News (v britanski angleščini). 9. maj 2022. Pridobljeno 20. junija 2022.
  103. ↑ 103,0 103,1 103,2 103,3 Kiely, Eugene; Farley, Robert (24. februar 2022). »Russian Rhetoric Ahead of Attack Against Ukraine: Deny, Deflect, Mislead«. FactCheck.org. Pridobljeno 26. februarja 2022.
  104. ↑ 104,0 104,1 Taylor, Adam (24. februar 2022). »Russia's attack on Ukraine came after months of denials it would attack«. The Washington Post. Arhivirano iz spletišča dne 24. februarja 2022. Pridobljeno 26. februarja 2022.
  105. ↑ »Putin attacked Ukraine after insisting for months there was no plan to do so. Now he says there's no plan to take over«. CBS News. 24. februar 2022. Pridobljeno 26. februarja 2022.
  106. ↑ Talmazan, Yuliya (26. februar 2022). »From buildup to battle: Why Putin stoked a Ukraine crisis — then launched an invasion«. NBC News. Pridobljeno 27. februarja 2022.
  107. ↑ »Putin Says Conflict in Eastern Ukraine 'Looks Like Genocide'«. AFP. The Moscow Times. 10. december 2021. Arhivirano iz spletišča dne 21. februarja 2022. Pridobljeno 23. februarja 2022.
  108. ↑ »Путин заявил о геноциде на Донбассе« [Putin announced the genocide in the Donbass]. Rossiyskaya Gazeta (v ruščini). 9. december 2021. Arhivirano iz spletišča dne 22. februarja 2022. Pridobljeno 23. februarja 2022.
  109. ↑ »US accuses Moscow of creating Ukraine invasion pretext with 'genocide' claims«. AFP. France 24. 15. februar 2021. Arhivirano iz spletišča dne 24. februarja 2022. Pridobljeno 23. februarja 2022.
  110. ↑ »New law stokes Ukraine language tensions«. France 24. 1. april 2021. Arhivirano iz spletišča dne 24. februarja 2022. Pridobljeno 23. februarja 2022.
  111. ↑ »The Ukrainian language is having a moment. To Putin's ears, it's a shot against Russian speakers«. The Washington Post. 8. februar 2022. Arhivirano iz spletišča dne 8. februarja 2022. Pridobljeno 23. februarja 2022.
  112. ↑ »Ukraine's star author Kurkov says his native Russian should be curbed«. France 24. 13. februar 2022. Arhivirano iz spletišča dne 18. februarja 2022. Pridobljeno 23. februarja 2022.
  113. ↑ Tétrault-Farber, Gabrielle; Balmforth, Tom (17. december 2021). »Russia demands NATO roll back from East Europe and stay out of Ukraine«. Reuters. Arhivirano iz spletišča dne 22. februarja 2022. Pridobljeno 24. februarja 2022.
  114. ↑ MacKinnon, Mark (21. december 2021). »Putin warns of unspecified military response if U.S. and NATO continue 'aggressive line'«. The Globe and Mail. Arhivirano iz spletišča dne 15. januarja 2022. Pridobljeno 24. februarja 2022.
  115. ↑ Kennedy, Brendan (25. februar 2022). »What role did Ukraine's desire to join NATO play in Putin's decision to invade the country?«. The Toronto Star.
  116. ↑ Coyer, Cassandre (25. februar 2022). »Why is Ukraine not in NATO and is it too late to join? Here's what experts, NATO say«. The Miami Herald. Pridobljeno 28. februarja 2022.
  117. ↑ »Putin orders troops into separatist-held parts of Ukraine«. CNN. 21. februar 2022. Arhivirano iz spletišča dne 23. februarja 2022. Pridobljeno 23. februarja 2022.
  118. ↑ Philp, Catherine; Wright, Oliver; Brown, Larissa (22. februar 2022). »Putin sends Russian tanks into Ukraine«. The Times. Arhivirano iz spletišča dne 23. februarja 2022. Pridobljeno 23. februarja 2022.
  119. ↑ »Russia claims to kill 5 Ukrainian 'saboteurs' who crossed border«. The Times of Israel. Arhivirano iz spletišča dne 21. februarja 2022. Pridobljeno 24. februarja 2022.
  120. ↑ »Putin orders troops into eastern Ukraine on 'peacekeeping duties'«. The Guardian. 21. februar 2022. Arhivirano iz spletišča dne 23. februarja 2022. Pridobljeno 23. februarja 2022.
  121. ↑ »Ucraina, i primi soldati russi nel Donbass« [Ukraine, the first Russian soldiers in the Donbass]. la Repubblica (v italijanščini). 22. februar 2022. Arhivirano iz spletišča dne 21. februarja 2022. Pridobljeno 21. februarja 2022.
  122. ↑ »Putin's Ukraine peacekeepers 'aren't fooling anyone,' US warns«. Newsweek. 21. februar 2022. Arhivirano iz spletišča dne 23. februarja 2022. Pridobljeno 25. februarja 2022.
  123. ↑ »Chilling social media footage emerges of convoys of Russian military equipment entering Donbas in Ukraine«. Sky News. 22. februar 2022. Arhivirano iz spletišča dne 24. februarja 2022. Pridobljeno 24. februarja 2022.
  124. ↑ »Putin gets no support from UN Security Council over Ukraine«. ABC News. Arhivirano iz spletišča dne 23. februarja 2022. Pridobljeno 24. februarja 2022.
  125. ↑ Woodyatt, Amy (23. februar 2022). »Kenya's UN ambassador slams Russia and compares Ukraine crisis to Africa's colonial past«. CNN. Arhivirano iz spletišča dne 23. februarja 2022. Pridobljeno 24. februarja 2022.
  126. ↑ »The Kremlin says Vladimir Putin just gave his first interview to a Western media figure since the Ukraine War: Tucker Carlson«. Fortune Europe (v angleščini). Pridobljeno 9. februarja 2024.
  127. ↑ »Did NATO Promise Not to Enlarge? Gorbachev Says "No"«. Brookings (v ameriški angleščini). Pridobljeno 9. februarja 2024.
  128. ↑ »Tucker Carlson: Putin takes charge as TV host gives free rein to Kremlin« (v britanski angleščini). 9. februar 2024. Pridobljeno 9. februarja 2024.
  129. ↑ Bushard, Brian. »Tucker Carlson Releases Putin Interview: Here's What He Said«. Forbes (v angleščini). Pridobljeno 9. februarja 2024.
  130. ↑ Gabbatt, Adam; Roth, Andrew (9. februar 2024). »Putin tells Tucker Carlson the US 'needs to stop supplying weapons' to Ukraine«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 9. februarja 2024.
  131. ↑ Sexton, Bethan (9. februar 2024). »Putin claims Poland started WW2 and CIA blew up Nord Stream«. Mail Online. Pridobljeno 9. februarja 2024.
  132. ↑ Exclusive: Tucker Carlson Interviews Vladimir Putin, pridobljeno 9. februarja 2024
  133. ↑ 133,0 133,1 »Deportation of Ukrainian children to Russia is war crime - UN« (v britanski angleščini). 16. marec 2023. Pridobljeno 20. januarja 2024.
  134. ↑ »Report of the Independent International Commission of Inquiry on Ukraine« (PDF). ochchr.org. Office of the United Nations High Commissioner for Human Rights. 15. marec 2023. Pridobljeno 20. januarja 2024.
  135. ↑ 135,0 135,1 »How Moscow grabs Ukrainian kids and makes them Russians«. AP News (v angleščini). 17. marec 2023. Pridobljeno 20. januarja 2024.
  136. ↑ 136,0 136,1 Koshiw, Isobel (17. marec 2023). »Putin's alleged war crimes: who are the Ukrainian children being taken by Russia?«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 20. januarja 2024.
  137. ↑ Cookman, Liz (22. januar 2024). »The Kids Aren't Alright«. Foreign Policy (v ameriški angleščini). Pridobljeno 20. januarja 2024.
  138. ↑ 138,0 138,1 Bubola, Emma (22. oktober 2022). »Using Adoptions, Russia Turns Ukrainian Children Into Spoils of War«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Pridobljeno 20. januarja 2024.
  139. ↑ »'Like a Prison Convoy': Russia's Unlawful Transfer and Abuse of Civilians in Ukraine During 'Filtration'« (PDF). amnesty.org. Amnesty International. 1. november 2022. Pridobljeno 20. januarja 2024.
  140. ↑ Landler, Mark (17. marec 2023). »Arrest Warrant From Criminal Court Pierces Putin's Aura of Impunity«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Pridobljeno 20. januarja 2024.
  141. ↑ »Росіяни змінюють імена та прізвища депортованих дітей, що ускладнює їхній пошук, – правозахисники ➜ ZMINA«. zmina.info (v ukrajinščini). 8. december 2022. Pridobljeno 20. januarja 2024.
  142. ↑ »Депортація українських дітей до Росії: хронологія злочину«. LB.ua. 30. december 2022. Pridobljeno 20. januarja 2024.
  143. ↑ »Putin's decree "legalizes" abduction of children from Ukraine - MFA«. www.ukrinform.net (v angleščini). 31. maj 2022. Pridobljeno 20. januarja 2024.
  144. ↑ »Moscow says 700,000 children from Ukraine conflict zones now in Russia«. reuters.com. Reuters. 3. julij 2023. Pridobljeno 20. januarja 2024.
  145. ↑ Taylor, Harry; Henley, Jon; Sullivan, Helen (27. april 2023). »Forced deportation of children from Ukraine by Moscow is genocide, Council of Europe says – as it happened«. the Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 20. januarja 2024.
  146. ↑ 146,0 146,1 »Situation in Ukraine: ICC judges issue arrest warrants against Vladimir Vladimirovich Putin and Maria Alekseyevna Lvova-Belova«. icc.cpi.int. Mednarodno kazensko sodišče. 17. marec 2023. Pridobljeno 18. januarja 2024.
  147. ↑ »Explainer: What does the ICC arrest warrant mean for Putin?«. reuters.come. Reuters. 20. marec 2023. Pridobljeno 20. januarja 2024.
  148. ↑ Bryant, Miranda (24. junij 2023). »Wagner mutiny: how the world reacted«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 8. septembra 2023.
  149. ↑ Osborn, Andrew; Liffey, Kevin; Osborn, Andrew (24. junij 2023). »Russia accuses mercenary chief of armed mutiny after he vows to punish top brass«. Reuters (v angleščini). Pridobljeno 8. septembra 2023.
  150. ↑ Dress, Brad (23. junij 2023). »Wagner chief says Russia's war in Ukraine intended to benefit elites, accuses Moscow of lying«. The Hill (v ameriški angleščini). Pridobljeno 8. septembra 2023.
  151. ↑ Tubridy, Mack (23. junij 2023). »Prigozhin Charged With 'Inciting Armed Revolt' After Vowing to Stop 'Evil' Military Leadership«. The Moscow Times (v angleščini). Pridobljeno 8. septembra 2023.
  152. ↑ »Rebel Russian mercenaries turn back short of Moscow 'to avoid bloodshed'«. Reuters (v angleščini). 24. junij 2023. Pridobljeno 8. septembra 2023.
  153. ↑ Wells, Peter; Ryan, Fergus; Ralph, Oliver; Aglionby, John (24. junij 2023). »Russia uprising updates from June 24: Wagner agrees deal to end armed uprising, Warlord Prigozhin to leave Russia for Belarus«. Financial Times. Pridobljeno 8. septembra 2023.
  154. ↑ S, Al Ma , J. R. , K. S. , A. »Akcija Wagnerja tako naglo končana, kot se je začela. Prigožin se po dogovoru seli v Belorusijo«. rtvslo.si. Pridobljeno 8. septembra 2023.
  155. ↑ »Prigožin ukazal umik Wagnerja, odhaja v Belorusijo«. www.delo.si. Pridobljeno 8. septembra 2023.
  156. ↑ Troianovski, Anton; Barnes, Julian E.; Schmitt, Eric (24. avgust 2023). »Here's the latest on the plane crash«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Pridobljeno 8. septembra 2023.
  157. ↑ Troianovski, Anton; Barnes, Julian E.; Schmitt, Eric (24. avgust 2023). »Here's the latest on the plane crash«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Pridobljeno 8. septembra 2023.
  158. ↑ »Putin s skoraj 90 odstotki glasov po pričakovanjih prepričljivo zmagal na volitvah«. 17. marec 2024.
  159. ↑ Kastouéva-Jean, Tatiana (16. marec 2024). »'Russia's presidential election is about Putin convincing himself and others that he has mastered all the workings of the system'«. Le Monde.fr (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 18. marca 2024. Pridobljeno 18. marca 2024.
  160. ↑ »Alexei Navalny, Russia's most vociferous Putin critic«. BBC News. 16. februar 2024. Arhivirano iz spletišča dne 14. avgusta 2012. Pridobljeno 9. marca 2024.
  161. ↑ Robyn Dixon, Siobhán O'Grady, David L. Stern, Serhii Korolchuk and Serhiy Morgunov, For Putin's election in occupied Ukraine, voting is forced at gunpoint Arhivirano 17 March 2024 na Wayback Machine., Washington Post; (16 March 2024).
  162. ↑ »Call on representatives of democratic nations to abstain from Russia's election visitors programme«. idea.int. International Institute for Democracy and Electoral Assistance. 14. marec 2024. Pridobljeno 20. aprila 2024.
  163. ↑ »Исследование «Новой-Европа»: около половины голосов за Владимира Путина на президентских выборах были вброшены«. Новая газета Европа. 17. maj 1994. Pridobljeno 20. aprila 2024.
  164. ↑ »Putin 2024 Meduza breaks down the evidence pointing to the most fraudulent elections in modern Russian history«. Meduza (v angleščini). Pridobljeno 20. aprila 2024.
  165. ↑ J, A. P. »Putin ob prisegi za nov šestletni mandat: Dialog z Zahodom je mogoč, a pod enakopravnimi pogoji«. rtvslo.si. Pridobljeno 9. maja 2024.
  166. ↑ »Ukraine war: Putin's choice of new defense chief reveals strategy ahead of summer offensive«. POLITICO (v britanski angleščini). 13. maj 2024. Pridobljeno 28. junija 2024.
  167. ↑ Roth, Andrew; Sauer, Pjotr (14. maj 2024). »Andrei Belousov: Putin picks trusted technocrat to run defence ministry«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 28. junija 2024.
  168. ↑ Sakwa, Richard (2007). Putin: Russia's Choice (2 izd.). Routledge. ISBN 978-1-134-13345-1.
  169. ↑ Zakharov, Andrey; Badanin, Roman; Rubin, Mikhail (25. november 2020). »An investigation into how a close acquaintance of Vladimir Putin attained a piece of Russia«. maski-proekt.media. Proekt. Pridobljeno 22. januarja 2021.
  170. ↑ »Investigation Claims to Uncover Putin's Extramarital Daughter«. The Moscow Times. 25. november 2020. Pridobljeno 22. januarja 2021.
  171. ↑ »Putin Romance Rumors Keep Public Riveted«. Radio Free Europe/Radio Liberty. 18. april 2008. Pridobljeno 2. maja 2020.
  172. ↑ Herszenhorn, David M. (5. maj 2012). »In the Spotlight of Power, Putin Keeps His Private Life Veiled in Shadows«. The New York Times. Pridobljeno 2. maja 2020.
  173. ↑ Hoyle, Ben (14. marec 2015). »Motherland is gripped by baby talk that Putin is father again«. The Times. London. Pridobljeno 2. maja 2020.
  174. ↑ 174,0 174,1 Sharkov, Damien (2. februar 2016). »What Do We Know About Putin's Family?«. Newsweek. Pridobljeno 2. maja 2020.
  175. ↑ »Vladimir Putin and Google: The most popular search queries answered«. BBC News. 19. marec 2018. Pridobljeno 2. maja 2020.
  176. ↑ »A new Russian first Lady? Putin hints he may marry again«. Reuters. 20. december 2018. Pridobljeno 2. maja 2020.
  177. ↑ 177,0 177,1 »Алина Кабаева после долгого перерыва вышла в свет, вызвав слухи о новой беременности (ФОТО, ВИДЕО)« [Alina Kabaeva after a long break was published, triggering rumors of a new pregnancy (PHOTO, VIDEO)]. NEWSru (v ruščini). 19. maj 2015. Pridobljeno 2. maja 2020.
  178. ↑ »Russia President Vladimir Putin's Divorce Finalized«. BBC News. 2. april 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. aprila 2014. Pridobljeno 2. aprila 2014.
  179. ↑ Allen, Cooper (2. april 2014). »Putin Divorce Finalized, Kremlin says«. USA Today. Pridobljeno 11. junija 2020.
  180. ↑ MacFarquahar, Neil (13. marec 2015). »Putin Has Vanished, but Rumors Are Popping Up Everywhere«. The New York Times. Pridobljeno 11. junija 2020.
  181. ↑ »Путин сообщил о рождении второго внука« [Putin announced the birth of a second grandson] (v ruščini). NTV. 15. junij 2017. Pridobljeno 2. maja 2020.
  182. ↑ »Russia's Putin opens up about grandchildren, appeals for family privacy during live TV show«. South China Morning Post. Agence France-Presse. 15. junij 2017. Pridobljeno 2. maja 2020.
  183. ↑ Kroft, Steve (19. maj 2019). »How the Danske Bank money-laundering scheme involving $230 billion unraveled«. CBS News. Pridobljeno 11. junija 2020.
  184. ↑ »OCCRP – The Russian Banks and Putin's Cousin«. reportingproject.net. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. maja 2016. Pridobljeno 10. junija 2019.
  185. ↑ »Сколько собак у Путина?« [How many dogs does Putin have?]. aif.ru (v ruščini). 23. oktober 2017. Pridobljeno 23. januarja 2021.
  186. ↑ Timothy J. Colton; Michael MacFaul (2003). Popular Choice and Managed Democracy: the Russian elections of 1999 and 2000. Washington, DC: The Brookings Institution.
  187. ↑ Timothy J. Colton; Michael MacFaul (2003). Popular Choice and Managed Democracy: the Russian elections of 1999 and 2000. Washington, DC: The Brookings Institution.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Vladimir Putin.


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Vladimir_Putin&oldid=6342307«